Ali je današnja družina na preizkušnji?

Umetnost je ob pravem času začutiti, realizirati in ozavestiti, kaj se v naši družini dogaja. Seveda vsi vedno mislimo, da delamo v dobrobit otrok.

Kaj si vi mislite o svoji družini in kako se počutite v njej?

Igrate morda vlogo žrtve, se morda tega niti ne zavedate? Zanimivo je pogledati iz distance in videti, v kakšnih vlogo se kažete navzven. A tako izhodišče zahteva zrelo osebo, ki se zaveda kaj počne in ki zmore pogledati vase.
Strah, da ne bom uspešna mama, strah, da nisem oče, »kakršen bi moral biti«. 
strah, da nas bodo sosedje imeli za nesposobne, če… strah, da ne bomo znali ohraniti dovolj ljubezni za vse, strah, da ne bomo finančno zmogli, strah, da bomo »pregoreli«, strah, da bomo kot starši »pogoreli«, da bomo neuspešni starši, pa strah, da me bo mož negativno izpostavil pred taščo, strah, da se ženi ne bo zdelo vredno, da bi se pogovarjala z menoj, … strahovi so povsod okoli nas. Čustva usmerjajo marsikaj – in kaj obvladuje vašo družino? Strah in skrbi, ljubezen, zadovoljstvo, jeza? Se »ulovite«, da ste nestrpni, je v vas notranji nemir?

Današnja družina je na hudi preizkušnji. Še dodatno jo je pod izkušnjo postavila pandemija, za katero opažam, da je prinesla veliko dodatne anksioznosti v družinske odnose. V ljudeh, družinah, odnosih se pogosto težko najde zdravilne moči. Želja je veliko. Svet okrog nas je postal nestrpen in neučakan, globalizacija pa udarila tudi tu: če odnosi s partnerjem niso dovolj dobri, partnerja lahko hitro zamenjamo. Orodja za seganje »ven« imamo v času socialnih omrežjih vsi dobesedno v žepu. Uspešno partenrstvo je postalo redko, kot so redki dragulji. Vsi bolj se razvija avtonomija, skrb za zadovoljitev lastnih potreb čeprav imamo vsi globoko v sebi željo po povezanosti z drugim. Poznati in na novo prevetriti moramo odnose, ki jih imamo vsi srečni lahko le tako, da sebe znamo realizirati, vendar skozi ali preko odnosa drugega? Da do tega pride, moramo dobro poznati sebe. Poznati in na novo prevetriti moramo odnose, ki jih imamo z drugimi. Prevetriti moramo svoje vzorce, želje, potrebe, vrednote, prav tako tudi pričakovanja drugih do nas. Ali znamo partnerju povedati, kaj nam manjka, pri tem pa uporabiti zdravo metodo humorja – ali pa to povemo na ciničen in na zajedljiv način? Rezultati so verjetno temu premo-sorazmerni. Znate težavo dobro ubesediti – ali morate besede »zavijati v celofan« ali pa preprosto kričite, ko ne znate več drugače? Prevečkrat se pogovarajmo samo o negativnem in gledamo z negativne plati.

Kritika še dodatno spodbuja negotovost v nas. Premalo je spodbud. Nihče ni popoln, tudi partner in starš ne, čeprav si misli, da bi moral biti, in lahko naredi vse, kar je potrebno in pričakovano, a je določen pristop za enega otroka v redu, za
nekoga sprejemljivo, za drugega spet ne. V družini smo MI, več nas je, ne smemo misliti samo nase, družina je več kot le JAZ (kaj jaz želim in potrebujem in »hočem«). Vsak član v družini potrebuje pozornost in razumevanje. To je lahko zapisati in govoriti, dokler ne pride do frustracije. Potrebno je znati in poskušati razumeti drugega; ga slišati v potrebah in željah. V tem svetu se pogosto ne znamo pogovarjati in ne poslušati. Primer: žena jasno pove možu, da želi, da on kdaj otroke spravi spat, mož pa se ob tem le »prijazno« nasmehne in jo ignorira. Posledice zagotovo niso prijetne: ali sledi izbruh ali ignoriranje žene – in konflikt je tu. Ali pa dolgo nič, nato pa izbruh – veliko izbruhov pa … ločitev?
Ko pustimo stvari ali jih pometamo pod preprogo, namesto da bi jih reševati »tukaj in zdaj«, nastane prazen prostor, v katerem se vsaj eden od akterjev ne znajde. Pogosto se zgodi, da smo vešči v »ogromnem prostem pregovarjanja«, občutke krivde znamo dobro naložiti drugemu, npr. (kako poznano), da svojo razdraženost prenesemo na ženo ali obratno.

KAJ LAHKO NAREDITE DRUGAČE?
Lahko spremenite svoj pogled, svojo miselnost, svojo naravnanost, svoje prepričanje – ali »trdno« in togo vztrajate v tistem, kar se vam zdi edino prav?
Jasno nam mora biti, kaj si želimo, za nas, za otroke, za družino. O tem se je potrebno pogovarjati. Temu slediti. Ne biti zadovoljen s tistim, kar je, razmišljati o tem, kaj bi lahko bolje ali drugače. Brez samozadostnosti, kot da se nič ne more spremeniti. Kar življenje ni obarvano tako. Brez samokontrole in samorefleksije žal ne gre. Brez (spoštljivih) dogovorov pa tudi ne. 
Kaj je torej bistvo tega, da svoje družine ne izpostavljamo hudim preizkušnjam?
To, da se zavedamo vsakega dneva posebaj, svojega delovanja, svojega ravnanja, svojega odnosa do drugih. Imamo izkušnje tega, kaj delamo in kako. 
Brez tega, da drugim dajemo občutek vrednosti, tudi ne gre. Ne moremo samo pričakovati, da ohranimo povezanost, moramo tudi dati. Če v zakonu nekaj škripa, začnemo uporabljati umik in beg (v trgovino, v šport) ali pa napad (kričanje, obtoževanje, kritiziranje, sarkazem, žaljenje, posmehovanje, gnev, preziranje… včasih vse skupaj lahko izgleda kot fronta ali celo gverilska vojna), kar je destruktivno. Seveda je treba jasno izraziti, kaj želimo in kaj potrebujemo, a način na to mora biti primeren in besedo pravilno izbrane.

KDAJ IN KJE VAM JE LAHKO V POMOČ TERAPEVT?
Ko ne zmorete več, ko se vam zdi, da so vaše želje pozabljenje, ko se samo netijo in spodbujajo konflikti in ima to občutek, da ste se znašli na fronti, takrat poiščete terapevta, ki vam bo v pomoč pri tem, kje začeti na novo, kaj se da še popraviti, narediti drugače, spodbudil vas bo k iskanju vaših močnih točk, vas znal pomiriti z vašo borbo in vas stabilizirati. To, da najdete ravnotežje v sebi znotraj vseh preizkušenj, je največ, kar lahko storitve zase. »V življenju ne moremo imeti vsega«,mi je pred kratkim dejala kolegica; res – lahko s polno paro iščemo notranje ravnotežje v sebi in svoji družini. Spregovoriti je potrebno, partnerju pa je potrebno dati občutek, da nam je vreden in potreben.