1.
Kaj so največje težave otrok in staršev v času covida-19?
Naš vsakdan je kar nenadoma obvisel v zraku, v praznini, v negotovosti. Naš običajni ritem je bil prekinjen in mislim, da so mali zmagovalci tisti, ki so si v danih razmerah znali ustvariti novega, ki omogoča ne preveč stresno življenje.
Zaprte šole, otroci doma, nove oblike učenja z učitelji na daljavo,pritiski in obremenjevanja glede pridobitve ocen… Tako kot odrasli, se tudi otroci srečujejo z občutki osamljenosti, dolgčasa, praznine, nemotiviranosti za delo (predvsem šolsko), pomanjkanja volje, različnimi strahovi, nezadostno ali neustrezno ali neučinkovito pomočjo staršev, skratka opažamo, daimajo težave že sedaj posledice za duševno zdravje.
In tisto, kar bi se najraje skrilo pod preprogo: upad samostojnosti, jokavost, pretirana razdraženost, upiranje, apatičnost, anksioznost, depresija, tudi samomorilne misli, samopoškodovanje, nasilje preko elektronskih medijev, poseganje po alkoholu in drogah, anoreksija, skratka stisk je veliko.
Nekateri skušajo v danih razmerah samo preživeti iz dneva v dan.
Ohranjanje pozitivne naravnanosti ni floskula, ampak je odločitev o tem, kako se bonaravnal, odločitev vsakega posameznika. Treba pa je vedeti, da so kapacitete tako odraslih kot otrok različne, otroci pravilom zdržijo manj, odrasli več, pa tudi znotraj obeh skupin so pomembne razlike v toleranci, moči, vzdržljivosti in prilagodljivosti na nove situacije in spremembe.
2.
Kako si starši lahko pomagajo pri premagovanju težav?
Alarmantno je, ko gredo zadeve preko »meja« konkretne pomoči v smislu, kako otroke usmeriti k delu (za šolo – k računalniku ) in stran od računalnika (delo doma ) ali k dnevni rutini. Če smo kot starši izčrpani, izgoreli, nemočni in ne vemo, kako in s čim podpreti otroke, potrebujemo zunanjo pomoč.
Ne gre zanemariti pogledav dinamiko družine. Pomembno je, da se o težavah v družinah pogovarjamona spoštljiv način. Mnogi tega žal ne znajo ali ne zmorejo, poiskati pomoč pa se jim včasih ne zdi smiselno ali pa se jim zdi, da da bi s tem pokazali svojo nesposobnost. Vendar je pomembno, da znajo starši premagati strah in ga ne prenašajo na otroke. Tako se lahko razblini veliko težav.
Preventiva ima pomembno vlogo. Otroci praviloma ne znajo z besedami natančno povedati, kako se počutijo. Odrasli jih tudi večinoma sprašujemo neustrezno (in tudi strokovnjaki pogosto pri tem niso izvzeti, zato je ta čas primeren tudi za to, da se dodatno izobrazi vzgojitelje in učitelje). Biti žalosten ali prestrašen ni samo slabo čustvo, ki se ga je potrebno izogibati. Praksa mi je pokazala, da se že o osnovnih čustvih ne znamo pogovarjati. Ni malo otrok in tudi mladostnikov, ki čustev (sploh pa negativnih) ne znajo niti prepoznati in so prepričani, da negativna čustva ne smejo obstajati (»Ne, nisem jezen, ni me strah!«), kaj šele, da bi se znali z njimi ustrezno soočiti in jih nato znali ustrezno reševati. Pljuvanje po drugih in iskanje krivcev ali črnih ovc otrokom ne pomaga prav nič, ravno nasprotno. S tem, da smo sami kot starši disciplinirani (in pazimo, da zmanjšamo verjetnost okužbe) in sposobni samokontrole in odrekanja, damo otrokom veliko.
Če otrok izgubi stik s svojimi ustvarjalnimi vzgibi, če izgubi zaupanje vase (in v druge), če ima občutek, da se ne zna izraziti, če ga odrasli ne znajo ali ne zmorejo slišati, si zanj vzeti čas, mu nuditi pozornost, ga opolnomočiti, če mu ne znajo na prijazen način pomagati, se to kmalu in jasno izkazuje kot simptomatika na različnih področjih. Takrat se starši, pogosto nemočni in nevedni glede nudenja pomoči,intenzivno sprašujejo, kako pomagati otroku, da reši probleme?
Če starše čustvovanje ali vedenje otroka prične skrbeti, naj se čim prej obrne na šolo, učitelja, svetovalno službo, v zdravstveni dom k pediatru in po potrebi tudi poiščejo pomoč pri drugih strokovnjakih. Tudi na spletu lahko starši najdejo veliko koristnih nasvetov.
Starši danes bolj kot kadarkoli prej potrebujejo znanje in veščine, kako se približati otrokom oziroma mladostnikom, kako se pogovarjati z njimi, jim nuditi podporo in konkretno pomoč. Od lokalne skupnosti je precej odvisno, kako se ustvarja prostor in možnosti, da se starši lahko obrnejo po konkretno pomoč, kako se lotevajo izobraževanjastaršev o premagovanju stresa, delavnicučenja veščin, nudenja individualne pomoči in svetovanja.
3.
Ali je pogovor lahko v pomoč?
Opazila sem, da je bilo v tem času veliko časa namenjenega nekonstruktivnim debatam in dilemam, da je bilo tovrstnih »okužb« mnogo preveč. Pogovor z ljudmi, ki jim zaupamo, je blagodejen. Podpora in spodbuda, sprejemanje in potrpežljivost do sočloveka nam pomaga, da lahko vodimo naše življenje po sprejemljivih tirnicah.
Podporna mreža strokovnjakov in pomoči se je vsekakor aktivirala, vendar je težav preveč, da bi lahko obstoječe svetovalnice bile v zadostno pomoč.
Že od prvega zapiranja družbe (»lockdowna«) sem bila kot svetovalka v pomoč pri prvi psihosocialni pomoči. Zdi se mi, da so ljudje premalo vedeli o tem telefonu, saj se je v mojem dežurstvu oglasilo zelo malo staršev, ki bi imeli vzgojne dileme in težave.
Opazila pa sem, da so starši otrok v šoli ob drugem zaprtju mnogo pogosteje potrebovali pomoč, za mnoge je bil stres večji, situacijo so težje obvladovali, bili so bolj izčrpani , bolj so začele izstopati socialno šibke družine. Otrok niso več ali mogli spraviti v šolo ali pa le-ti niso več želeli prisostvovati pouku na daljavo ali sploh niso več delali ničesar za šolo. Luknje v znanju so se večale in širile. V nekem smislu me razveseljuje dejstvo, da živimo v okolju, kjer se ranljive družine morda vendarle hitreje obrnejo po pomoč in jo tudi dobijo od različnih ustanov in organizacij, ki so se v tem času zelo angažirale (RK, Karitas, ZPMS, Logout, Šola za starše idr.).
Zdi se, da smo temu področju namenili premalo prostora. Ali smo ohranili zadostno mero telesne dejavnosti (npr.s sprehodi in vadbo doma), smo za to namenili dovolj časa? Smo dovolj (in kakovostno) spali oziroma spimo? Koliko damo na zdravo prehrano? Na prvi pogled se mi zdi, da se je večina ljudi okrog mene zredila; verjetno sklepam po sebi, saj sem pridobila kilogram ali dva, čeprav sem ohranila enak življenjski slog, kot sem ga imela pred covidom-19.
4.
Kako ohranjati zdrav življenjski slog?
Nekateri smo že v osnovi bolj aktivni in disciplinirani v dnevnih rutinah in aktivnostih, drugi ne. Skrb za zdrav način življenja na čustvenem, socialnem in fizičnem področju v času epidemije je bila z veliko več preprekami kot prej.
Fizične aktivnosti so morale najti nove poti (brez telovadnic, savn, bazenov) več je bilo narave, ki pa nam je v tema času dejansko pokazala vse svoje adute. In nam jih še, zato pojdite ven v naravo, na sprehod ali pa morda samo hoditi bosi po mehki travi.
Sprostitev je pomembna, a zanjo nikakor ne posegajmo po alkoholu, cigaretah in drugih drogah. Vse prevečkrat slišim »sem šla na čik na balkon, da sem se pomirila«.
Čudaški so bili dnevi brez socialnega druženja oziroma »druženje« se je preneslo na telefon in preko računalnikov … Razmislimo, kakšen zgled smo pri tem dajali svojim otrokom, smo bili pri uporabi samokritični?
Nenazadnje pa ne bi rada pozabila omeniti, da je epidemija dala tudi nove možnosti na področju nudenja pomoči in izkazovanja prostovoljnega prispevka za skupnost (ali v smisli psihosocialne, materialne ali kakšne druge pomoči).
Omenila bi seznam aktivnosti, ki si jih vedno lahko zastavimo na novo: nekaj kar smo si dolgo želeli početi, pa nismo imeli časa, meditacija, vizualizacija, pisanje dnevnika, urejanje diapozitivov, prakticiranje novega neznanega – seznam je odvisen od kreativnosti vsakega posameznika …Pri tem smo mi, odrasli otrokom in mladostnikom lahko v pomoč in zgled.
5.
Starši, otroci in novodobna tehnologija
O tem ni nikoli dovolj povedanega. Otroci veliko preveč časa preživijo na spletu. Pred koronavirusnim obdobjem smo otroke ves čas »podili stran«, sedaj pa smo jih podili k računalniku. Tehnologija se je izkazala v dveh skrajnostih: kot izjemno učinkovita pomoč oziroma orodje in kot zelo škodljiva, tako za odrasle kot otroke.
S tehnologijo smo vsaj deloma lahko ohranjali socialne stike. Toda med delom za pouk, so se otroci hitro ujeli v igranje računalniških oziroma telefonskih iger, se naučili vseh mogočih načinov uporabe brskalnikov in drugega programja, bili marsikje veliko korakov pred starši, celo učitelji … Uporabadružabnih omrežij je naenkrat postala edina vez z zunanjim svetom, po drugi strani pa omogočila izpostavljenost najbolj krutim in žaljivim oblikam govora ali podob bodisi na način komentarjev v spletnih klepetalnicah bodisi ožjih spletnih skupin, kjer se je dogajalo marsikaj …
Onemogočeno druženje v skupinahje za otroke po mojem mnenju tudi zelo škodljivo, čeprav razumem zdravstvene prepovedi stroke po bližnjih kontaktih. Zato je zelo pomembno, da se starši z otrokom pogovarjajo o vsebinah, ki jih otrok vidi na spletu. Način pogovora je potrebno prilagoditi starosti otroka, vendar pa se je priporočljivo začeti pogovarjati takoj, ko otrok začne uporabljati splet. Starši otrokom lahko pomagajo iskati odgovore na vprašanja in postavljati stvari v perspektivo. Če tega ne zmorejo in če dobijo znak, da je »visenja za zaslonom« preveč, bi svetovala posvetovanje z organizacijo, ki se s tem ukvarja (npr. Logout).
Najmlajši so najobčutljivejša populacija. Z njimi je tudi največ dela, saj niso samostojni pri prehranjevanju, niti pri gibanju, niti pri spanju, niti pri prostem času niti na področju učenja. Odrasli smo tu, da jih spodbujamo, podpiramo in pohvalimo. Starši smo tisti, ki smo odgovorni za to, da izkažemo zrelost pri vzpostavljanju rutine, to je naša prioritetna naloga.
6.
Kaj bi svetovala staršem najmlajših, predšolskih otrok?
A v času epidemije se je vse obrnilo na glavo. Kljub temu so se nekateri starši dobro znašli tudi na tem področju. Zagotovo je bilo na novo potrebno vzpostaviti pravila in red.Pogosto sem slišala, da je v poplavi nalog zmanjkalo časa za telesno aktivnost oziroma čas, ki bi ga z otroki lahko preživeli na prostem. To je treba načrtovati. Potem so tu večerni rituali, brez katerih ne bi smel ostati nihče od otrok. In skrb za ustaljeno in zdravo prehrano.
Alarm je, če otrok postane drugačen in prične zavračati igro ali morda celo očesni kontakt. Če se to pojavlja daljše časovno obdobje in če to postaja moteče v vsakodnevnem življenju, bi svetovala takojšnjo strokovno pomoč. Če opazite pretirano občutljivost otroka (jokavost, nevzdržnost),vas prosim, da bodite pozorni na to, ali otrok izgublja motivacijo za dogajanje ali za igro, ki jo je prej oboževal.
Predšolska vzgoja je pri nas v splošnem na zelo visoki ravni. A v vrtce bo potrebno vstopiti z novimi vsebinami tako za vzgojitelje kot za starše, kot npr. prepoznavanje stresa, delavnice za pomoč anksioznimstaršem, pomoč otrokom pri čustvenih in vedenjskih težavah ipd.
7.
Kako lahko prepoznamo anksioznost pri starejših otrocih in mladostniki?
Opisala bom znake, ki so intenzivni, prodorni in nepretrgoma trajajo daljše časovno obdobje, so moteči v vsakodnevnem življenju in pri izvajanju aktivnosti. Če trajajo več kot tri tedne, je to že znak za alarm!Lahko se pojavi stanje, ko so otroku določene situacije nevzdržne, prej pa tega ni bilo opaziti (postane hipersenzitiven). Njegova samopodoba je običajno izrazito nizka. Zelo očitno gre za težave, kadar izgubi motivacijo za stvari (ali aktivnosti), ki jih je imel prej rad ali pa jih je opravljal brez težav (šola).
Znak anksioznosti je tudi, kadar otrok vidno izgubljaali pridobivana teži. Pogosto se pojavijo tudi težaves spanjem, in sicer v smeri, da otrok ne more spati, ali da spi preveč. Enako velja za vsakodnevno utrujenost, celo izčrpanost. Pogosto so prisotni neprestani občutki krivde, nesposobnosti, ničvrednosti, nepomembnosti, negotovosti in brezupnosti. Običajno je prisotna nezmožnost koncentracije in nesposobnost oz.nezainteresiranost za komunikacijo.
Tabu tema je razmišljanjeo smrti in bojazni ter strahovi v zvezi s tem. Pri anksioznemotroku se lahko pojavijo misli o tem, da je vse »brez veze« in da bi si zato najraje »kaj naredil« (brez pravega načrta ali celo z natančno izdelanim načrtom), česar v tem času ni malo.
Šole so v tem času opravile ogromno dela pri skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Tudi šola in učitelji v danih razmerah samo skušajo preživeti, preživeti vsakodnevne spremembe in se soočiti z vsakim novim dnem. Marsikje so zelo dobro opremljeni z veščinami, izkušnjami in znanjem, kako podpreti otroke, četudi na daljavo. Možnosti za dodatna izobraževanja in supervizijo bi bilo potrebno v bodoče še bolje in natančneje opredeliti, da bi bili tudi učitelji bolje opremljeni. Vedno bolj jasno je, da virus ne bo preko noči izginil, s posledicami bomo morali živeti še kar nekaj časa.
8.
Vloga šole in podpora učiteljem
Učitelji v primežu vseh okrog njih težko najdejo čas, potreben za ponovno vzpostavitev dinamike, strukture in miru v razredu. Marsikdo sicer zmore biti otrokom na voljo in jih poslušatitudi v tem težkem času. Marsikdo zmore biti pozoren tudi na otroke v stiski in jim pomagati. Nekateri pa vedno znova poudarjajo »pomembne zaostanke v znanju« in krivijo staršebrez pravega občutka, da otroci potrebujejo dalj časa (ki jim nihče ne da), da se znova vključijo v vsakdanjo rutino. V teh okoliščinah vidim poslanstvo šole, da najdemo pozitivne vidikein na njih gradimo. Učitelje je nujno podpirati in jih opremljati z znanjem, hkrati pa pridobiti za učence pomoč usposobljenih prostovoljcev. Potrebno je znati hitro prepoznati tiste, ki pomoč potrebujejo, in najti vire pomoči za otroke, ki imajo težave v duševnem zdravju – pridobiti vse vire iz lokalne skupnosti in krepiti vsesplošno zavedanje solidarnosti in skrbi za drugega (športna društva, nevladne organizacije idr., kjer je priložnost, da se nudi podpora). To so varovalni dejavniki, ki so lahko v veliko pomoč, zato bi bilo morda v prihodnosti smiselno bolj povezovati šolo s temi deležniki v domačem okolju.
V šoli imajo svetovalni delavci nenadomestljivo vlogo in tam, kjer je ustvarjen varen prostor, se starši vedno obračajo po pomoč. Svetovalna služba je tudi tista, ki staršem vedno nudi informacije o podporni mreži strokovnjakov.
9.
Za konec: potrpljenje in pozitivna naravnanost
Vajeni smo tega, da si odrejamo svoj življenjski ritem. Na pobudo medijev in družabnih omrežij živimo v iluziji, da se svet prilagaja nam, tudi narava. A temu žal (oziroma k sreči) ni tako. Menim, da nas je nova situacija soočila s tem, da se je potrebno naučiti sprejemati realnost, kakršnakoli že je;ne vdano v usodo, temveč aktivno in s pozitivno predpostavko, ne le z iskanjem, kaj vse je narobe, ampak predvsem z iskanjem in razvijanjem dobrih stvari.
V trenutnih razmerah se pogosto prepiramo, namesto da bi si pomagali, iščemo napake drugih, da se jim lahko posmehovali, in nanje gledamo zviška. Pogosto smo nestrpni tudi do najbližjih.
Predlagam, da se obkrožite z ljudmi, ki so pozitivno naravnani, ki ne iščejo pri vas le napake ampak vas znajo tudi spodbuditi in vas začutiti. Storite tudi vi to za njih.
Zato je pomembno ozaveščanje o pomembnosti umirjenosti staršev za otrokov razvoj. Zavedati se moramo, da je povezanost z otrokom ključna. In enako pomembno je nuditi pomoč socialno šibkejšim staršem in otrokom.
