Kako otroku postaviti meje

KAJ JE PROBLEM?

Mnogi starši v današnjem časučutimo strah in krivdo, ko se po najboljših močeh trudimo vzgojiti svojega otroka. Počutimo se krivi, ko od otroka zahtevamo tisto, kar je prav, ker se bojimo, da mu bomo škodovali. Splošno prepričanje v današnji družbi je namreč, da je bistvo dobrega starševstva zagotavljanje tega, da je otrok srečen in da v kar najmanjši meri izkusi neprijetna čustva. Če je to tudi vaše prepričanje, ste idealna tarča za izsiljevanje – otrok je vašo naravnanost hitro odkril in se iz izkušenj naučil, da se lahko izmuzne, če zagrozi z izbruhom neprijetnih čustev: jeze, žalosti, z jokom, cviljenjem, kujanjem …

V odnosu izsiljevanja se oba, starš in otrok, poskušatanečemu izogniti. Starši se izogibamo krivdi in neprijetnim občutkom, ko otroku nekaj prepovemo. Otrok si z izsiljevanjem na videz želi doseči nekaj oprijemljivega, v resnici pa je njegov cilj nadzorovati situacijo.

Naj vam bo všeč ali ne, kot starši ste soudeleženi v izsiljevalni interakciji in od tega, kako boste ravnali, je odvisno, ali bo postalo izsiljevalno vedenje pri vašem otroku vse bolj pogosto ali ne.

POZITIVNE PREDPOSTAVKE

Otroci so že od rojstva opremljeni s sposobnostmi za učenje in prilagajanje ter posedujejo zmožnosti za reševanje problemov. Tudi ko izkusijo neprijetna čustva, so jih zmožni predelati in se z njimi spoprijeti. Ena od najslabših stvari, ki jih za svojega otroka lahko naredimo, je ta, da od njega nikoli ne zahtevamo, da se prilagodi.

Če upoštevamo pozitivne predpostavke, ne delamo namesto otroka tistega, kar je zmožen narediti sam in ga ne ščitimo pred izzivi, ki ga bodo opremili za življenje. Otroku lahko pokažemo, da ga razumemo in da nam ni vseeno, vendar zaupamo v njegovo sposobnost, da se je zmožen s težavo spoprijeti sam.

To, da gledamo na otroka kot na zmožnega, čustveno neodvisnega posameznika, mu omogoči pridobiti mnoge izkušnje in veščine za prilagajanje, ki mu bodo v življenju koristile. Naloga staršev je, da otroka pripravimo na življenje, na prilagajanje in sodelovanje. Teh veščin se otroci naučijo že v otroštvu.

TRIJE KORAKI ZA PREKINITEV IZSILJEVALNEGA VEDENJA

• USTAVI
• POČAKAJ
• PREUSMERI

Doseči hočemo, da otrok opusti neustrezno vedenje in se ustavi, nato pa nadaljujte z vsakdanjimi aktivnostmi.

Otrok izsiljuje, dela nekaj, česar mu ne dovolite. Najprej njegovo vedenje ustavite – brez razpravljanja ga prestavite na najbližji primeren prostor (v kak miren kot, naj se usede na stol ipd.) in bodite zraven njega. Nato počakajte, dokler se ne umiri in utihne. Brez nadaljnje interakcije z vami naj v miru počaka nekaj časa, nato pa ga preusmerite tako, da mu rečete, naj gre delat kaj drugega (ali pa tisto, kar bi moral narediti prej).

Izognite se očitkom in govorancam. Postopek je najbolj učinkovit, ko ga izvedete s čim manj dramatičnosti. Ključ do uspeha sta vaja in vztrajnost!

NAMENJANJE POZORNOSTI OTROKU

Ob strahovih, bojaznih in zaskrbljenosti otroka mu povejte, da ga razumete, potolažite ga, vendar mu ne omogočite, da se neprijetni situaciji izogne. Ne urejajte namesto otroka stvari, ki jih je zmožen urediti sam!

Najpomembnejše sredstvo pozitivne ojačitve je pozornost staršev. Tudi ponavljajoče se neprimerno vedenje se pogosto pojavlja ravno zaradi pozornosti, ki jo otrok pridobi na tak način. Učinkovito je, čeojačitev nastopi neposredno takrat, ko je izkazano primerno vedenje. Izogibajmo se pretirani pohvali, bodimo realistični.

POSTAVLJANJE MEJA

Otroci potrebujejo omejitve, da se počutijo varne in zaščitene! Osnovna načela postavljanja meja so:

1. Postavljanje meja ni namenjeno kaznovanju in ni žaljivo.
2. Nič ni narobe, če ima določeno otrokovo dejanje za posledico prepoved, toda ta naj bo vnaprej domenjena, časovno omejena in naj se nanaša na dejanje, ne na osebo.
3. Ne morem…, Ne maram…, Ne razumem… – usmiljenje do otroka naj vas ne zavede, da bi mu odvzeli “breme” odgovornosti za lastno srečo, saj to dolgoročnoruši otrokovo samozavest.
4. Otroka ne sprašujte, zakaj je nekaj storil. Tudi izjav kot To sem ti povedal(a) že stokrat, otroci ne slišijo. Vzrok ni važen. Potrebno je, da otrok prevzame odgovornost za svoja dejanja in se uči iz lastnih napak.
5. Pravila in odločitve staršev naj temeljijo na njihovih lastnih prepričanjih in vrednotah. Večina pravil, s katerimi se v življenju srečujemo, je nespremenljivih in od nas neodvisnih. Starši naj ne bodo samovoljni ali muhasti diktatorji, toda če je pravilo nespremenljivo, ga ni potrebno opravičevati ali dokazovati.
6. Otroci potrebujejo odrasle, ki ne postavljajo meja le drugim, ampak tudi sebi, jih upoštevajo in so s svojim življenjem zgled otrokom.

Viri:

• Swihart, E.W., Cotter, P.: The manipulative child. New York: Bantam Books, 1998.
• Bluestein, J.: Kako otroku postaviti meje. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti, 1998.
• Rogge, J.-U.: Med popustljivostjo in strogostjo. Tržič: Založba Učila, 2000.