Otroci kažejo veliko željo po pridobivanju znanja in se z veseljem učijo, vzgojitelji pa si želijo zagotavljati kvalitetne vzgojne programe, ki bi otroke navduševali za ustvarjanje in odkrivanje.
Kljub temu pa najboljši vzgojni programi niso tisti, ki naučijo otroke štetja in abecede, temveč tisti, ki dosežejo otrokov razum, kot tudi srce.
Pomembna cilja programa interakcijskih iger sta pridobivanje samozavesti in ustvarjanje učinkovitih odnosov med sovrstniki. Vsak otrok naj se čuti del skupine, sklepa prijateljstva in sodeluje z ostalimi otroki.
Pregled vam je lahko v pomoč pri prepoznavanju osnovnih čustev, kot so veselje, jeza, žalost in strah, ter otroke spodbuja k sočutnem ravnanju do tistih, ki se soočajo z zase težkimi trenutki. Pri otrocih bi morali bolje in več razvijati tudi spoštovanje do drugih, dobrohotnost, velikodušnost in pomoč.
Uspeh vzgojitelja v vrtcu je odvisen od vzpostavitve učinkovitega partnerstva med domom in šolo. Svetujemo jim, da obveščajo starše o otrokovem napredku in jim predlagajo dejavnosti, s katerimi lahko doma nadaljujejo, kar je bilo začeto v vrtcu.
Vzgojitelji spremljajo otroke na začetku čudovitega vseživljenjskega oblikovanja človekovega duha. Delo vzgojiteljev se bo poznalo še dolgo potem, ko bo otrok zapustil vrtec.
Vzgojitelji imajo v očeh otrok skoraj čarobno moč, ki pa prinaša s seboj tudi odgovornost za zaupane jim otroke. Vzgojitelj je otroku spremljevalec in zagovornik na poti učenja. Šele takrat je vzgojitelj resnični učitelj, ne le varuh otrok.
Dober vzgojitelj naredi več kot le polni glave s številkami, oblikami in črkami. Ta znanja so sicer pomembna, toda dober vzgojitelj naredi še več: vpliva na življenje otrok. Da pa bi vplivali na otrokovo življenje, moramo seči tako do otrokovega razuma kot do srca.
Ustvariti moramo varno okolje, kjer otroci lahko raziskujejo svet okoli sebe, se zavedajo čustev in odkrivajo medsebojne odnose.
Za pomoč otrokom pri razumevanju sebe in drugih lahko uporabimo spontane priložnosti: ptico, ki hrani svoje mladiče, dve armadi mravelj v borbi, otrok s pobitim kolenom. Otroke lahko med prosto igro spodbujamo k raziskovanju »daj-dam« odnosa človeka in narave.
V tem »socialnem laboratoriju« se otroci učijo o posledicah sočutja, krutosti, sodelovanja in tekmovanja.
Ustvarimo pa lahko tudi načrtne pogoje za pridobivanje tovrstnih izkušenj, v majhnih skupinah v vrtcu. Te situacije so bolj strukturirane in v njih lahko učimo otroke veščin, ki jim bodo omogočile mirno in ustvarjalno sodelovanje z drugimi. Skupinske izkušnje predstavljajo varen kontekst za opazovanje in preskušanje novo pridobljenih veščin.
S prepletanjem načrtovanih dejavnosti s spontanimi, lahko ustvarimo močno in odzivno učno okolje, ki spodbuja prijateljstvo, sočutje, sodelovanje in prijaznost med otroki. In to v vrtčevskih skupinah počno zelo dobro.
Dejavnosti so razdeljene v štiri poglavja: PRIJATELJSTVO, SOČUTJE, SODELOVANJE IN PRIJAZNOST. Vsako poglavje raziskuje tri ali več veščin.
- PRIJATELJSTVO: povezanost, pogovarjanje, pripadanje, prijateljstvo
- SOČUTJE: prepoznavanje čustev, reševanje problemov, izražanje
- SODELOVANJE: sodelovanje, upoštevanje drugih, pogajanje
- PRIJAZNOST: skrbeti za ljudi/predmete, nežnost, pomoč, velikodušnost, varovanje, spoštovanje
Vsaka od štirih tem gradi na ostalih in predstavlja osnovo za tiste, ki še sledijo.
PRIJATELJSTVO
- Povezovanje – otrok prepoznava druge, ki obiskujejo njegovo skupino v vrtcu. Primer: Ana in Kaja hodita v isto skupino.
- Pogovarjanje – otrok vzpodbuja in zadrži pozornost ostalih na socialno primerne načine, sodelovanje v pozitivnih interakcijah z vrstniki. Primer: Otrok potreplja drugega po ramenu in ga nekaj vpraša, ko se ta obrne.
- Pripadanje – otrok identificira odnose znotraj primarne družinske skupine; razume zakaj je družina pomembna; razširi občutek pripadnosti tudi na druge skupine; razen osnovne družine; ustvari si skupinsko identiteto, ki zajema vsakogar v skupini; uporablja izraz »mi« in »naše« v odnosu do celotne skupine; vodi in sledi ostalim v skupini; prepozna, kadar kdo v skupini manjka. Primer: Mojemu očku je ime Janez, moji mamici Katja in sestrici Sara. Mi smo družina. Družine so pomembne, ker mamice in očki hranijo svoje otroke.
- Prijateljstvo – otrok spoznava in je prepoznan od drugih na bolj oseben način. Primer: Marko ima zelo rad čokoladno torto.
SOČUTJE
- Prepoznavanje čustev – 0trok pozna vidne in slišne znake za prepoznavanje veselja, strahu, žalosti in jeze. Primer: Triletnik pokaže otroku, ki joče in reče svoji mami, da je fantek žalosten.
- Reševanje problemov – otrok opiše veselje, žalost, strah in jezo; prepozna okoliščine, ki vplivajo na čustva, posledico čustvenega vedenja in učinkovite načine za izražanje lastnih čustev in da odgovori na čustva drugih. Primer: Petletnik opiše čustvo žalosti kot »če tvoj srček joka«. Štiriletnik reče: »Kadar sem žalosten, včasih jokam.« Sedemletnik komentira: »Nič ne pomaga, če nekoga udariš, ker te bo mogoče udaril nazaj.«
- Izražanje – otrok najde prave besede za opisovanje svojih lastnih čustvenih izkušenj; čustveno reagira na izgubo, nevarnost in frustracijo; odgovori na svoje čustvo z učinkovito, sočutno akcijo. Primer: Triletnik teče k mami in reče, da jo bo prestrašil. Štiriletnik joče, ko umre njegov kanarček. Petletnik gleda TV. Ko ga začne biti strah, gre v svojo sobo in se tam zaigra.
SODELOVANJE
- Sodelovanje – otrok razume pomen besede sodelovanje; otrok dela skupaj z drugimi za rešitev problema, da bi dosegli skupni cilj; razume, da so akcije med seboj povezane in obojestransko koristne. Primer: Poglej, midva z Nino sodelujeva.
- Upoštevanje drugih – otrok prilagodi svoje vedenje drugi osebi; kaže, da ve kakšna je želja druge osebe. Primer: Otrok se premakne ob polni mizi, da naredi prostor še za koga.
- Pogajanje – otrok izraža predloge za preprečevanje ali razreševanje konfliktov; opisuje posledice vedenja ostalih; opisuje okoliščine, ki so pripeljale do konflikta. Primeri: Vsi se hočemo igrati z balonom, zato si ga izmenjujemo.
PRIJAZNOST
- Skrb za druge – otrok prepozna osnovne potrebe rastlin, živali in ljudi; prepozna osnove skrbi za živali, rastline in ljudi; razume, kaj pomeni dobro, slabo počutje, bolečina, skrbeti za druge; ve, kakšne so stopnje okrevanja po nesreči; pozna preproste veščine za olajšanje tegob in vzpostavljanje zdravja. Primer: Otrok sam vsakodnevno nahrani svojo domačo žival.
- Nežnost – otrok pozna škodljive posledice nepazljivega in agresivnega vedenja do narave, rastlin, živali in ljudi; je pozoren do teh stvari. Primer: Otrok nežno prime hrčka, da ga ne prestraši.
- Pomoč – otrok je zmožen prepoznati, kako nekdo rešuje problem; pomaga drugemu, da bo ta dosegel, kar si želi. Primer: »Če Jan ne doseže police, mu lahko pomagam, ker sem višji od njega.«
- Radodarnost – otrok razlikuje med mojim/tvojim/našim; je zadovoljen, kadar nekaj ima; skrbi za svoje stvari; žrtvuje kaj in da komu, ki potrebuje. Primer: Otrok ve, da so njegove igrače zložene na eni polici, bratove pa na drugi.
- Varovanje/reševanje – otrok loči med varnimi in nevarnimi aktivnostmi; odstrani nevarne stvari iz okolja; sam se domisli načrtov za varovanje okolja, rastlin, živali in ljudi; kadar je le mogoče, prepreči škodovanje okolja. Primer: Otrok pobere s tal žebljiček, da nanj ne bi stopil njegov mlajši bratec.
- Spoštovanje – otrok ceni, se zaveda pomena narave, rastlin in živali; motivira ostale, da dosežejo željen cilj; se veseli dosežkov drugih. Primer: »Potrudi se, saj ti bo šlo.«
Viri: C.A. Smith., Compassion and cooperation: Activities for three to five years olds. (1998). Floris Books. Edinburgh.
