Je moj otrok le žalosten ali depresiven?

Pri večini otrok žalostni občutki minejo v nekaj urah ali dneh, čeprav lahko v primeru velikih nenadnih motenj stiska traja tudi več časa. Čustveni odzivi, ki trajajo nekaj tednov in običajno ob zelo stresnem življenjskem dogodku in presegajo običajno raven z nespečnostjo, težavami v prehranjevanju, povečano tesnobo, včasih celo paničnimi epizodami, pretirano utrujenostjo in ko počutje ni ves čas slabo ampak niha spada v področje prilagoditvenih motenj ter anksioznosti, ki izveni najkasneje v šestih mesecih.

Depresija pa je na drugi strani skupek znakov in simptomov, vključno z žalostjo, ki so intenzivni, obsežni in trajajo dlje časa. Ti težki občutki se pogosto periodično ponavljajo in motijo običajno funkcioniranje otroka. Da povzamemo, otrok je klinično depresiven, ko so njegovi negativni občutki tako intenzivni, obsežni in trajni, da motijo njegovo dnevne aktivnosti daljše časovno obdobje. 

Pri ugotavljanju ali je otrok resnično depresiven je torej ključno vprašanje: V kolikšni meri otrokova žalost in spremenjeno vedenje vplivata na njegov vsakdan in razvoj?

Simptomi depresije

Simptomi depresije so številni in raznovrstni, po navadi se pojavljajo počasi. Posameznik na začetku težko opazi, da se je v njegovem življenju spremenilo nekaj ključnega. Kasneje, ko se simptomi poglobijo in se z njimi povezane težave povečajo, se zave, da je nekaj narobe. Običajno se prepletajo simptomi depresije v mislih (sem nevreden/-a, nima smisla, ni prihodnosti, ni mi pomoči, misli na smrt), v čustvih (žalost, otopelost, napetost, tesnoba, občutki krivde, nemoč, razdražljivost,…),  pojavijo se telesni simptomi depresije (bolečine, utrujenost, pomanjkanje energije in teka) in simptomi depresije, ki se kažejo s spremenjenim vedenjem (umikanje v samoto, opuščanje dejavnosti, poležavanje, nespečnost, slab spomin, slaba pozornost,…).

• Kako simptome prepoznati pri različnih starostih?

Pri otrocih depresije ni lahko prepoznati, sploh če jo poskušamo razumeti skozi prizmo depresije pri odraslih. Otroci, ki se šele učijo izražati svoja čustva, izražajo svojo stisko drugače kot odrasli. Majhni otroci še nimajo verbalnih veščin, da bi nam povedali, da so žalostni in  potrti. Namesto tega pogosto izražajo svoje stiske z  vedenjem, ki se zdi zelo daleč od tega, kar si predstavljamo kot depresijo. Druga težava pri prepoznavi depresije je ta, da se z odraščanjem otroka pogosto spreminjajo tudi simptomi.

Mlajši otroci z depresijo se po navadi pritožujejo zaradi bolečin v trebuščku, glavoboli, paničnimi strahovi… Ob ločitvi od skrbnikov doživljajo veliko tesnobo in razvijejo strahove pred določenimi kraji in situacijami.

Pri načinu izražanje depresij poleg starosti, igra pomembno vlogo tudi temperament otroka. Vsekakor moramo biti pozorni, kadar se otrokova osebnost nenadoma spremeni. Pri depresiji otrok je zgodnje prepoznavanje ključnega pomena. Bolezen se običajno pojavlja v omejenih časovnih obdobjih, kar pomeni, da se povprečna epizoda depresije običajno konča v približno devetih mesecih. Vendar to ne pomeni, da bi jo morali prepuščati njenemu naravnemu poteku. Nasprotno, če je ne zdravimo, ogrozimo otrokovo zdravje, saj se nezdravljena depresija pri otrocih v 50% povrne v 3 letih po prvi epizodi. Hkrati pa se druga epizoda pojavi veliko prej, če se prve ni zdravilo. Poleg teganezdravljenje povzroči, da otrok nazaduje, saj bo v depresivnem stanju veliko težje sklepal prijateljstva, sodeloval pri športnih aktivnostih in drugih aktivnostih, ki bi mu pomagale izoblikovati zdravo samozavest. Brez močne samopodobe in osnovnih življenjskih spretnosti se bo otrok verjetno soočal s čustvenimi in socialnimi težavami skozi celo življenje. 

Pri depresivnih najstnikih se običajno kažejo simptomi kot so:

• pritoževanje nad nespecifičnim telesnimi težavami (glavoboli, bolečine v mišicah, v trebuhu) in utrujenostjo,
• izostajanje iz šole ali slabo delovanje v šoli, slabša koncentracija,
• izbruhi vpitja in kričanja, pritoževanja, nerazumljive razdražljivosti ali joka,
• zdolgočasenost, pomanjkanje energije,
• pomanjkanje želje za druženje s prijatelji, socialna izolacija, slabo sporazumevanje, težave v odnosih, večino časa preživljajo sami, nočejo biti z družino,
• koncentracija, pozabljivost, neodločnost,
• lahkomiselno vedenje,
• občutek praznine, žalosti, brezupa,
• težave s spanjem (težko zaspijo ali pa se zbujajo sredi noči in ne morejo zaspati nazaj, lahko pa je njihov spanec pretirano povečan),
• sprememba teka, sprememba telesne teže,
• zloraba alkohola ali drugih drog,
• misli na smrt ali samouničevalno vedenje.

 COVID, ki je marsikaj radikalno spremenil…

Povzetek več raziskav (https://dk.um.si/Dokument.php?id=160765&lang=slv, str.12-15) kaže, da so negativne spremembe, ki so  se pojavile zaradi epidemije COVIDa-19(karantena in izolacija bolj kot strah pred okužbo) vplivale na pojav simptomov depresije in močno prizadele duševno zdravje ljudi.

Družinam se je v tem času radikalno spremenil način življenja. Mnoge družine so se v tem času znašle v velikih stiskah, niso pa bile deležne prave ali zadostne pomoči. Smo prepoznavali kje so stiske najhujše in morda ustrezno pomagali? Številni otroci in mladostniki so se znašli v nestimulativnih okoljih, na domove so se prenašala spletna orodja, ki so še dodatno obremenila posebno ranljive skupine otrok in mladostnikov.

Ranljiva skupini najmlajših otrok, ki niso imeli možnosti preživljanja časa doma s kakovostnimi vsebinami, istočasno pa so izgubljali svoj potencial za fizični stik, kar je za socializacijo izjemno pomembno, ima prav tako posledice, katere se izražajo na različne načine.

Izzivi so se za družbo pojavili kot zapozneli valovi, kot cunami že predhodno naštetih težav.

KAKO DEPRESIJA VPLIVA NA CELOTNO DRUŽINO

Družinski člani ob depresivnem otroku doživljajo širok spekter čustev in občutkov; od žalosti, tesnobe do zamere in jeze do sočutja ter upanja. Celotna družina lahko postane fizično in čustveno izmučena, ko se trudi soočiti s ponavljajočimi »kriki« depresivnega otroka oz. mladostnika. Nekatere družine se v tej težki situaciji povežejo, medtem ko druge razpadejo, saj ne zmorejo vzdržati obremenitve.

Ob otrokovi diagnozi depresije pri starših po začetnem šoku sledi faza zanikanja. Upajo, da gre njihov otrok le skozi težjo fazo odraščanja, ki bo minila.Ali pa si predstavljajo, da je zbolel za fizično boleznijo, za katera bo dobil zdravila in bo ozdravljen. Nato sledi jeza in razočaranje, saj depresije seveda niso pričakovali za svojega otroka. Sledi priznanje in s tem žalovanje, ko gledajo otroka ki ga ljubijo, kako se bori z depresijo. V tej fazi se starši običajno počutijo obupani, ker verjamejo, da otroka niso prav vzgajali. S strokovno pomočjo lahko starši situacijo sprejmejo, saj spoznajo, da čeprav je depresija resna bolezen, se jo da zelo dobro zdraviti. Starši bolnih otrok se velikokrat borijo z občutki krivde, tesnobe in sramu. Krivda prihaja iz samoobtoževanja. Lahko jo občutijo ob postavitvi diagnoze, saj otroku sprva niso verjeli in ga celo kregali za njegovo slabo vedenje. Če je otrok letargičen in brez energije, so lahko starši pomotoma celo prepričani, da je namerno len in se(v šoli) ne trudi dovolj. Ko ob diagnozi spoznajo, da se otrok bori s pravo boleznijo jih prevzame krivda. Starše misel na prihodnost obdaja s  strahom in tesnobo; ne vedo kako bo izgledala prihodnost za otroka. Sploh,  če je otrok suicidalen lahko postane starš zelo preobremenjen, saj se vsak trenutek,  ko otroka nima na očeh, boji da si bo ta kaj naredil.

Vpliv na partnerstvo:
Depresija prinese v družino ogromno stresa: starši nujno potrebujejo pomoč, ki pa je pri nas žal bolj kot ne samoplačniška.  Včasih se zaradi stresa depresije partnerja celo  razideta. Pogosto se zgodi, da partnerja v stiski iščeta vzrok za otrokovo bolezen drug pri drugem. Če sta prepričana, da je za stanje kriva genetika, lahko obtožujoče kažeta na družino drug drugega. Če imata starša drugačen način vzgoje, lahko en verjame, da je za otrokovo depresijo kriv oče, ker ni preživljal dovolj časa z njim, oče pa si lahko misli, da je kriva mama, ker je bilapreveč zaščitniška do otroka. Velikokrat depresija otroka le razkrije nerazrešen težave, ki sta jih zakonca imela že prej.

Vpliv na zdrave sorojence:

Ob bolezni, se  v družini vse vrti okoli člana, ki je zbolel. Depresija na več specifičnih načinov vpliva na zdrave sorojence, zato morajo biti starši še posebej občutljivi na potrebe svojih zdravih otrok. Dojenčki so še posebni čustveni barometri in prvi zaznajo tesnobo v okolju vendar tega ne znajo izraziti in se tudi ne pomiriti. Vrtčevski otroci lahko postanejo jezni na depresivnega sorojenca, saj se ta začne vesti drugače in se noče več igrati z njimi. Priporočljivo je, da starši preživijo nekaj več časa ena na ena z zdravim otrokom, jim zagotavljajo, da so v stiku z drugimi zdravimi otroci.  Šoloobvezni otroci se velikokrat se počutijo krive, kot da bi njihova dejanja ali besede povzročile depresijo pri sorojencu. Sploh tisti, ki so si z obolelim sorojencem zelo blizu lahko občutijo izgubo in žalujejo za časi ko so bili veseli in srečni. Včasih se počutijo krive, ker so oni zdravi, brat/sestra pa je bolan. Sprašujejo se ,zakaj so lahko oni veseli in srečni, brat pa je vedno tako nesrečen in obupan. Nekateri začnejo tako tudi sami kazati nekatere znake in simptome, nekateri zato, da bi tudi oni dobili pozornost staršev. Pri adolescentih moramo biti pozorni še na dva dodatna izziva. Če je zdrav najstnik najstarejši otrok v družini, lahko sam ali pa starši pričakujejo, da se začne obnašati, kot nadomesten starš drugim sorojencem, saj sta starša preveč obremenjena s pomočjo bolnemu otroku. Čeprav je to doneke mere zdravo in se ob tem najstniki počutijo dobro, saj v času krize pomagajo, so še vedno tudi sami otroci in so taka bremena zanje preveč. Na drugi strani,pa je najstništvo čas pridobivanja samostojnosti in neodvisnosti, in starši, ki se ukvarjajo z depresivnim otrokom, lahko postanejo do zdravega mladostnika preveč zaščitniški. Vsako slabše razpoloženje in vsako nižjo oceno, ki je za to obdobje najstništva normalna,bodo interpretirali kot začetek depresije. To pa staršem zdravi mladostniki zamerijo.

Kako zmanjšati vpliv otrokove depresije na družino?

V času zdravljenja se spremeni dnevna rutina družine in starši vso svojo energijo usmerijo v zahteve bolnega otroka, tako da se je nemogočepopolnoma izogniti jezi, krivdi. Lahko si z določenimi metodami in vajami pomagamo, da nas ti občutki ne prevzamejo, da smo uravnovešeni in da ohranjamo perspektivo. To lahko starši dosežejo tako, da se kolikor le zmorejo podučijo o depresiji, da razširijo aktivnosti družine tudi izven nje. Sodelovanje v  običajnem življenju, športnih  aktivnostih, umetnosti, poslušanju koncerta, da se zdravi otroci ne vrtijo le v vrtincu depresije. Pomembno je, da starši predelajo krivdo, ki jo morda čutijo in da se ne žrejo z vzroki otrokove depresije, saj jim to konec koncev nič ne pomaga. Pričakovanja, ki jih imajo starši za bolnega otroka naj bodo realistična; včasih bo tempo njegovih dosežkov počasnejši kot pričakujejo, zato je potrebno ohranjati pozitivnost in biti vesel vsakega napredka. Zdravi otroci lahko v tem času čutijo pritisk, da morajo biti še bolj pridni, da bi popravili težave, zato so starši odgovorni, da se z njimi pogovorijo. Včasih taka bolezen zahteva več kot dva starša in poleg strokovnjakov potrebujemo tudi pomoč prijateljev inznancev.

Možne rešitve: Staršem bi bilo nujno omogočiti, da bi se lahko  pridružili podpornim skupinam, kjer bi se srečevali starši otrok z istimi težavami. Tu bi se počutili razumljene, dobili  praktične informacije. Starš ne more poskrbeti za družino, če ne poskrbinajprej zase. Normalno je, da je starš razočaran, da se njegov otrok bori z depresijo, da žaluje za zdravim otrokom, saj tega zanj gotovo ni želel.Pomembno je, da otroka sprejme takega kot je, le tako bosta lahko on sam in otrok enkrat zares srečna.+ samoregulacija  (to dodelati)